Dr. Dan Podjed
Bilo je v petem razredu osnovne šole, če se prav spominjam, ko smo dobili novo sošolko. Med nas je prišla iz druge republike nekdanje skupne države, ki je v tistem času začela postopno razpadati, razkrajanje vezi med “bratskimi narodi” pa se je začenjalo poznati na vzdušju v šolski skupnosti.
Ta sošolka se že prvi dan, ko je stopila v razred, ni znašla med nami, saj ni znala dobro govoriti slovensko, hkrati pa ji niso prizanašale družbene okoliščine, vključno z razprtijami med politiki, ki so začenjali rožljati celo z orožjem. Nanjo so nemudoma začele leteti puščice v obliki besed in dejanj, ker je bila “od spodaj”. Samo zato – in zaradi ničesar drugega.
Sam sem bil najmlajši in med najmanjšimi v razredu, a sem bil tudi razredni predsednik, na kar sem bil precej ponosen. Imel sem vsaj neko funkcijo, če že nisem bil med fizično močnejšimi. Kljub temu pa nisem storil ničesar, da bi ustavil plaz žaljivk, ki se je vsak dan usul na sošolko. Še več: načrtno sem jo ignoriral tudi sam. Za to mi je še danes žal. Predstavljam si namreč, koliko je pri nas in po svetu otrok, ki jih zaradi drugačnosti žalijo na najrazličnejše načine, tako od blizu, v živo, kot na daljavo, po zaslonih. In koliko je zaradi tega stisk v glavah otrok, ki se pred spanjem morda skrivaj jočejo, a morajo zjutraj vstati in spet stopiti med vrstnike, ki jih zbadajo. Občutek sicer imam, da je stanje v šolah zdaj boljše, kot je bilo v preteklosti, saj so tako učitelji kot učenci bolj ozaveščeni kot nekoč in so sposobni hitro prepoznati in omejiti tisto, čemur pravimo medvrstniško nasilje. Hkrati pa je na voljo veliko več poti kot v preteklosti, vključno s telefoni in spletnimi omrežji, po katerih lahko mladega človeka nekdo žali in zafrkava, ga skrivaj posname in deli njegov posnetek, kar sproži nov plaz posmehovanja.
Da bi pomagal preprečiti tovrstno zbadanje in zmerjanje s pomočjo digitalnih naprav ter si morda nekoliko opral slabo vest “za nazaj”, se zavzemam za omejitev uporabe zasebnih telefonov v šolah, saj menim, da lahko tak ukrep prispeva k boljši družbi. Kot večkrat poudarim, nisem nikakršen ludist, torej človek, ki bi nasprotoval uporabi sodobnih tehnologij. Nasprotno! Računalništvo me navdušuje že od osnovne šole, z veseljem spremljam tehnološki razvoj in skušam spoznati, kdaj nam naprave koristijo in kdaj začnejo škoditi posamezniku in skupnosti. V raziskavah pa ugotavljam, da mobilne telefone, za katere že nekaj časa pravimo, da so »pametni«, uporabljamo marsikdaj nespametno – in jih pogosto damo svojim potomcem v roke prezgodaj in brez pravega razmisleka. Kot pravijo tudi drugi strokovnjaki, zaradi teh naprav, ki vplivajo na počutje in samopodobo, med mladimi naglo naraščajo tesnobnost, depresivnost, samopoškodovanje in drugi zaskrbljujoči pojavi.
Telefoni z dostopom do omrežij seveda niso edini razlog, da so mladi tesnobni in zaskrbljeni, so pa zagotovo med pomembnimi dejavniki. Zato jih je treba uporabljati po pameti, ne pa na pamet, in to tudi zato, da prihranimo mlademu človeku trpljenje, ko ga nekdo bodisi skrivaj posname bodisi mu teži s kratkimi sporočili. (Samo predstavljam si lahko, kako bi našo sošolko zafrkavali danes, in to ne samo v šoli, temveč tudi po pouku!)
In kaj naj storim danes, da bodo moj dan in dnevi drugih ljudi nekoliko boljši – s telefonom ali brez? Za začetek se lahko javno opravičim. Draga sošolka, iskreno mi je žal, da smo bili pred štirimi desetletji nesramni do tebe. Sicer že dolgo nisem več razredni predsednik, se pa vseeno opravičujem v imenu vseh nas in prevzemam odgovornost za izrečene besede in storjena dejanja.
Saj vem, da bi to moral storiti že zdavnaj, a je vseeno bolje, da se mi kamen od srca odvali danes kot pa nikoli. In takšne kamne, ki nas bremenijo in nam težijo vsakdanjik, nosimo s seboj dolgo, predolgo … Bistveno bolj odgovorno bi jih bilo čim prej odložiti in iz njih sezidati varno zavetje za žrtve nasilja, obračunavanj, zmerjanja. Naj imajo ti ljudje mir – pred nami in drugimi. Tako otroci kot odrasli. Tako pri nas kot drugod po svetu.