Dr. Dan Podjed
Pred nekaj tedni se mi je na boku, nekoliko nižje pod pasom, pojavil sumljiv izpuščaj. O tem, kaj bi lahko pomenila čudna sprememba na koži, sem najprej pokramljal s ChatGPT-jem in hitro ugotovil, da je to precejšnja napaka.
“Odlično vprašanje,” mi je klepetalnik odgovoril s pomirjajočim glasom, ko sem mu opisal simptome, in mi začel naštevati, kaj vse sem morebiti staknil. Telefon, iz katerega je prihajal glas, sem imel priključen na zvočnik v avtomobilu, zaradi česar sem imel občutek, da o svojem zdravstvenem stanju kramljam s sopotnikom na sosednjem sedežu. Iz kilometra v kilometer sem med vožnjo vse bolj prebledeval, začelo pa se mi je kar vrteti ob naštevanju najrazličnejših diagnoz, ki jih je postavljala umetna inteligenca. Ko sem se pripeljal na cilj, sem imel občutek, da je z menoj konec. S pomočjo klepetalnika sem si izkopal globoko jamo, v kateri bi lahko obtičal še tedne ter kopal globlje in globlje, če se ne bi ustavil in na glas rekel: “Hvala za pomoč. Zdaj pa utihni in se izklopi!” Dovolj je bilo samodiagnosticiranja s pomočjo pametne naprave.
Ko sem se popoldne pripeljal domov, sem nemudoma poklical zdravnico in se naročil na pregled. Že naslednji dan me je pregledala in določila diagnozo: Herpes zoster. Bolj po naše se mu menda pravi pasovec. Med pregledovanjem izpuščajev me je izprašala še, ali sem zadnje čase pretiraval z delom in ali sem mogoče pod stresom, saj so takšne nadloge lahko tudi posledica izčrpanosti. Sprva se mi je zdelo, da se verjetno moti, saj to gotovo ne more biti razlog. Potem pa sem razmislil, koliko predavanj sem imel v zadnjih mesecih, koliko besedil sem oddal za objavo in koliko opravkov smo imeli še doma, vključno s prenovo kopalnice in z začasno selitvijo. Ugotovil sem, da ima zdravnica verjetno prav. Drži, nekoliko sem bil nezmeren pri delu, telo in um pa sem očitno preobremenil.
Tisti dan, ko sem obiskal zdravnico, sem se počutil še približno dobro, že naslednji dan pa sva s pasovcem skupaj legla v posteljo in nisva vstala skoraj dva tedna. V tem času sem komaj kaj napisal, na elektronsko pošto pa sem odgovarjal predvsem za to, da mi po izboljšanju počutja ne bi bilo treba skidati Avgijevega hleva, v katerega se nalagajo elektronska sporočila, in ga skušam vsako jutro sproti počistiti. Ker sem bil preutrujen celo za branje, sem si v posteljo privlekel prenosno igralno konzolo, na kateri sem v igri Mario Kart prevozil nekaj tisoč kilometrov in postavil več rekordov.
Ko sem konzolo končno odložil in iz zatemnjene spalnice prilezel na svetlo, sem bil zdelan, kot bi me povozil valjar. Moj prvi sklep po “vstajenju” je bil: od zdaj bom živel bolj zmerno. Več se bom gibal, zadal si bom manj delovnih obveznosti, prehranjeval se bom bolj zdravo, manj bom gledal v zaslon … Pa se uravnoteženja vsakdanjika s prestavljanjem navideznih uteži – od hrane do gibanja – na tehtnici življenja dejansko držim? No, skušam se. Kadar se ne, pa me lastno telo blago potreplja po rami in mi prišepne: “Živi zmerno, dragi moj.”
Zmernost pa ni pomembna le zaradi zdravja in počutja. Zadnje čase se mi zdi, da je to široka in vseobsegajoča vrednota, posebej zato, ker odlično nadomesti izrabljene izraze, povezane predvsem z varovanjem okolja, kot so: trajnostni razvoj, krožno gospodarstvo, odrast in vzdržnost. V nasprotju s temi izrazi je zmernost preprosta, razumljiva in priljudna beseda, ki jasno razloži, da nekdo živi po meri sebe, družbe, okolja, planeta … Zmeren je tisti, ki se drži prave mere, ne pretirava, ne zagovarja skrajnih stališč in se vede v sprejemljivih mejah, na primer pri prehrani, delu in pri pogledovanju v zaslon. Biti zmeren pa ne pomeni živeti slabo. Nasprotno: tak način življenja pomeni nekaj dobrega, saj pripelje do umirjenosti pri sebi ter boljše povezanosti človeka s skupnostjo in z okoljem.
Še sklepni nasvet: pri zmernem življenju velja nedvomno vzpostaviti ravnotežje med analognim in digitalnim. To pa velja tudi za predloge, ki jih lahko v nedogled in brez premora deli umetna inteligenca. Umetno pamet velja poslušati po pameti, ne pa nespametno, v času digitalne preobrazbe, ko se po nasvet pogosto zatekamo k navideznim »zdravnikom«, pa se velja čim prej obrniti tudi na dejanskega strokovnjaka, torej pravega in živega zdravnika.