“Do vseh moraš biti enako prijazen, od direktorja do vratarice,” mi je na srce pogosto položil oče, ki je pred leti žal umrl. Tega priporočila se je tudi sam dosledno držal in poleg prijateljev, znancev in sodelavcev, ki jih je srečeval na delu, občasno veselo pozdravljal še naključne mimoidoče, ko se je s kolesom peljal proti domu. (Zgolj opomba: izpita za avto nikoli ni imel, zato se je po mestu veliko prevažal s kolesom. Kdo ve, morda je bil zato pogosto dobre volje!)
Kako pomembna je prijaznost in koliko je vreden nasmeh, se je morda zavedal še bolj, ker je bil celotno kariero gledališki igralec, ki je v celjskem teatru gledalce razveseljeval v komičnih vlogah – ali pa jih spravljal v solze v tistih bolj tragičnih. “Veš,” mi je zaupal nekega dne, “tragične vloge niti niso tako naporne, saj ljudi ni posebej težko spraviti v jok in žalost. Nasmejati jih – to pa je prava umetnost!” Tudi ta njegov nasvet, povezan s smehom, se mi je zažrl globoko pod kožo, in zaradi njega se trudim načeloma resne teme začiniti s kančkom humorja, ki nam ga pogosto primanjkuje in ki izboljša “okus” slehernega predavanja.
Pred nekaj tedni se mi je na boku, nekoliko nižje pod pasom, pojavil sumljiv izpuščaj. O tem, kaj bi lahko pomenila čudna sprememba na koži, sem najprej pokramljal s ChatGPT-jem in hitro ugotovil, da je to precejšnja napaka.
“Odlično vprašanje,” mi je klepetalnik odgovoril s pomirjajočim glasom, ko sem mu opisal simptome, in mi začel naštevati, kaj vse sem morebiti staknil. Telefon, iz katerega je prihajal glas, sem imel priključen na zvočnik v avtomobilu, zaradi česar sem imel občutek, da o svojem zdravstvenem stanju kramljam s sopotnikom na sosednjem sedežu. Iz kilometra v kilometer sem med vožnjo vse bolj prebledeval, začelo pa se mi je kar vrteti ob naštevanju najrazličnejših diagnoz, ki jih je postavljala umetna inteligenca. Ko sem se pripeljal na cilj, sem imel občutek, da je z menoj konec. S pomočjo klepetalnika sem si izkopal globoko jamo, v kateri bi lahko obtičal še tedne ter kopal globlje in globlje, če se ne bi ustavil in na glas rekel: “Hvala za pomoč. Zdaj pa utihni in se izklopi!” Dovolj je bilo samodiagnosticiranja s pomočjo pametne naprave.
“Hej, kaj si pravkar vtaknil v žep,” je rekla prodajalka in me čvrsto prijela za nadlaket. V hipu sem otrpnil, niti prsta nisem več mogel premakniti. Zalotili so me med krajo.
Da ne bo nesporazuma, to se ni zgodilo danes ali včeraj, ampak pred približno štirimi desetletji, ko sem imel približno deset let. Takrat sem zadnjič v življenju ukradel neko stvar, in sicer bombon. No, to ni čisto res, da ne bom poleg kradljivca zdaj še lažnivec. Po pravici povedano, sta bila dva bombona. Še danes točno vem, da sta se imenovala softbon, bila pa sta podolgovate oblike in – če se prav spomnim – zavita v moder papirček, na katerem sta bila upodobljena obraza dečka in deklice. Zanimivo, dejansko se spomnim čisto vseh podrobnosti tistega dogodka, le da jih danes v spominu ne gledam več skozi lastne oči, ampak z zunanje perspektive, kot bi me nekdo od daleč posnel s kamero. Točno vem, kako sem nekoliko prej stal pred blagajno, prodajalka pa je za hip pogledala stran. Takrat sem iztegnil roko, segel v plastično posodico ob blagajni in iz nje izvlekel tista dva nesrečna softbona ter ju na skrivaj vdel v žep. Trenutek za tem se je nekje od zgoraj zaslišalo trkanje. Nekoliko višje od blagajne je bilo nameščeno ogromno odsevno steklo, za katero sem do takrat mislil, da je samo ogledalo, nisem pa vedel, da se za njim nekdo skriva. To je bilo seveda še v času pred varnostnimi kamerami, kljub temu pa je očitno nekdo ves čas bedel nad tem, kaj se godi v trgovini.
Bilo je v petem razredu osnovne šole, če se prav spominjam, ko smo dobili novo sošolko. Med nas je prišla iz druge republike nekdanje skupne države, ki je v tistem času začela postopno razpadati, razkrajanje vezi med “bratskimi narodi” pa se je začenjalo poznati na vzdušju v šolski skupnosti.
Ta sošolka se že prvi dan, ko je stopila v razred, ni znašla med nami, saj ni znala dobro govoriti slovensko, hkrati pa ji niso prizanašale družbene okoliščine, vključno z razprtijami med politiki, ki so začenjali rožljati celo z orožjem. Nanjo so nemudoma začele leteti puščice v obliki besed in dejanj, ker je bila “od spodaj”. Samo zato – in zaradi ničesar drugega.
Sam sem bil najmlajši in med najmanjšimi v razredu, a sem bil tudi razredni predsednik, na kar sem bil precej ponosen. Imel sem vsaj neko funkcijo, če že nisem bil med fizično močnejšimi. Kljub temu pa nisem storil ničesar, da bi ustavil plaz žaljivk, ki se je vsak dan usul na sošolko. Še več: načrtno sem jo ignoriral tudi sam. Za to mi je še danes žal.